Linux uporablja strojno opremo osebnega računalnika bolj učinkovito kot MS-DOS, Windows ali NT, in je zato tudi manj toleranten do narobe nastavljenih naprav. Preden začnete, lahko napravite nekaj stvari, ki bodo zmanjšale možnosti, da vas bo ustavil tak problem.
Najprej, zberite vse priročnike o vaši strojni opremi, ki jih imate -- o matični plošči, monitorju, modemu, itd. -- in jih imejte pri sebi, če jih boste morda potrebovali.
Drugič, zberite podrobne informacije o strojni sestavi vašega
računalnika. Na preprost način lahko to storite tako, da v MS-DOS-u
5.0 ali poznejšem izpišete poročilo Microsoftovega diagnostičnega
pripomočka MSD.EXE (lahko izpustite dele o TSR, gonilnikih, karti
pomnilnika, okoljskih nizih in različici OS). Med drugim vam bo to
zagotovilo popolno in pravilno informacijo o vaši grafični kartici in
tipu miške, kar vam je lahko v pomoč pri poznejši nastavitvi X Window.
Tretjič, preverite svoj stroj za nastavitvene probleme s podprto strojno opremo, ki lahko povzročijo nepopravljivo zaklepanje med namestitvijo Linuxa.
Če je mogoče, dobite telefonsko številko izkušenega uporabnika Linuxa, ki ga lahko pokličete v izrednih primerih. V devetih primerih od desetih je ne boste potrebovali, a jo je vseeno udobno imeti.
Približen čas namestitve. Ta bo približno eno uro za gol sistem ali sistem, ki bo poganjal le Linux. Ali do treh ur za večzagonski sistem (ti imajo precej pogostejše napačne zagone in zmrznitve).
(Ta korak je potreben le, če ne morete zagnati namestitve Linuxa s CD-ROM-a.)
Vaš CD-ROM z Linuxom lahko pride z namestitvenimi pripomočki, ki vam
omogočijo izdelavo zagonske (boot), korenske (root) in
reševalne (rescue) diskete z interaktivnimi pozorniki. To je
lahko namestitveni program za MS-DOS (kot je pri Red Hat
redhat.exe) ali skript za Unix, ali oboje.
Če imate tak program in ga lahko uporabite, preberite ostanek tega podrazdelka le informativno. Poženite program, ki bo naredil pravo namestitev -- njegovi tvorci gotovo vedo več o tej posebni distribuciji kot jaz -- in izognili se boste veliko težkih korakov pri odpravljanju napak.
Za podrobno informacijo o izdelavi zagonskih in korenskih disket glejte Linux Bootdisk HOWTO na http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Bootdisk-HOWTO.html.
Vaš prvi korak bo izbira slike zagonske diskete, ki ustreza vaši strojni opremi. Če morate to narediti na roko, boste v splošnem opazili, da (a) so slike zagonskih disket na vašem CD-ROM-u poimenovane na način, ki vam olajša izbiro pravilne, ali (b) v bližini obstaja datoteka s kazalom in opisi vseh slik.
Potem, morate narediti diskete s sliko zagonske diskete, ki
ste jo izbrali, in s slikami korenskih in reševalnih disket.
Tukaj vstopi v igro dosovski program RAWRITE.EXE.
Nadalje, morate imeti dve ali tri gosto formatiranih
MS-DOS-ovih disket. (Vse morajo biti istega tipa; se pravi,
če je vaš zagonski disketni pogon velikosti 3,5", morajo
biti vse diskete velikosti 3,5".) RAWRITE.EXE boste
uporabili za zapis zagonskih in korenskih slik na diskete.
Pokličite ga brez argumentov, takole:
C:\> RAWRITE
Odgovorite na vprašanja o imenu datoteke, ki naj se prepiše
in diskete, na katero naj se prepiše (na primer A:).
RAWRITE bo prepisal datoteko, blok po blok, neposredno na disketo.
Uporabite RAWRITE tudi za korensko sliko diskete (kot npr. COLOR144).
Ko opravite, boste imeli dve disketi: ena bo vsebovala zagonsko disketo,
druga korensko. Ti dve disketi nista več berljivi v MS-DOS-u
(zdaj sta disketi v nekem smislu ,,formata Linux``).
Na sistemu Unix lahko opravite isto zadevo z ukazom dd(1).
(Za to boste, seveda, potrebovali delovno postajo Unix z
disketnim pogonom.) Na delovni postaji Sun z disketnim pogonom
na napravi /dev/rfd0, lahko uporabite ukaz:
$ dd if=bare of=/dev/rfd0 obs=18k
Kot argument programu dd morate na nekaterih delovnih postajah
(npr. Sun) priskrbeti ustrezno velikost izhodnega bloka (argument ,,obs``),
sicer to ne bo delovalo. Če imate težave, preberite stran referenčnega
priročnika za dd(1) (man dd).
Prepričajte se, da uporabljate povsem nove diskete brez vsakih napak. Diskete ne smejo imeti na sebi slabih blokov.
Zavedajte se, da vam ni treba poganjati Linuxa ali MS-DOS-a, če želite namestiti Linux. A poganjanje Linuxa ali MS-DOS-a vam olajša izdelavo zagonske in korenske diskete z vašega CD-ROM-a. Če na vašem stroju še nimate operacijskega sistema, lahko uporabite Linux ali MS-DOS pri prijatelju in z njim naredite potrebni disketi, potem pa jih pri sebi namestite.
Na večini uporabljanih sistemov je trdi disk že posvečen particijam za MS-DOS, OS/2, in tako naprej. Tem particijam morate spremeniti velikost, če hočete imeti prostor za Linux. Če boste poganjali večzagonski sistem, je močno priporočeno, da preberete enega ali več naslednjih mini-HOWTO-jev, ki opisujejo različne večzagonske nastavitve.
Tudi, če ti spisi niso neposredno uporabni za vaš sistem, vam bodo pomagali razčistiti pojme.
POZOR: Nekateri Linuxi se bodo namestili v imenik na vaši particiji za MS-DOS. (To je druga stvar, kot namestitev z MS-DOS-ove particije.) Namesto tega boste torej uporabili datotečni sistem ,,UMSDOS``, ki vam omogoča, da se do imenikov particije MS-DOS obnašate kot do datotečnega sistema za Linux. Tako vam ne bo treba razdeliti vašega pogona.
To metodo priporočam le, če ima vaš pogon že štiri particije (maksimalno število, ki ga podpira DOS) in bi vam njihova razdelitev povzročala več težav, kot koristi (vaš Linux se bo s to metodo upočasnil, ker mora prevajati imena datotek). Ali, če želite preizkusiti Linux pred razdelitvijo diska; da, to je kar primeren način za preizkus. A v večini primerov morate disk razdeliti, kot je tukaj opisano. Če nameravati uporabljati UMSDOS, ga uporabljajte na lastno odgovornost -- tukaj ni podrobno dokumentiran. Od zdaj naprej bomo predpostavili, da ne uporabljate datotečnega sistema UMSDOS in morate torej razdeliti disk.
Particija je le razdelek vašega diska, rezerviran za uporabo v posameznem operacijskem sistemu. Če imate nameščen le MS-DOS, ima vaš trdi disk verjetno le eno particijo, celo posvečeno MS-DOS-u. Za uporabo Linux pa boste morali vaš pogon razdeliti, tako, da boste imeli eno particijo za MS-DOS in eno (ali več) za Linux.
Particije so treh sort: primarne (angl. primary), razširjene (angl. extended) in logične (angl. logical). Na kratko: primarne particije so ene od štirih glavnih particij na vašem pogonu. Če želite imeti na posameznem pogonu več kot štiri particije, morate narediti razširjene particije, ki lahko vsebujejo veliko logičnih particij. Podatkov ne shranjujete direktno na razširjeno particijo -- uporabljate jo le kot zabojnik za logične particije. Podatki so shranjeni ali na primarnih ali na logičnih particijah.
Povejmo še drugače; večina ljudi uporablja le primarne particije. Vendar, če potrebujete več kot štiri particije na enem samem pogonu (no, kar pogumno: na enem samem disku), naredite razširjeno particijo. Logične particije se potem ustvarijo na razširjeni particije. Pa jih imate -- več kot štiri particije na en pogon.
Vedite tudi, da z lahkoto namestite Linux na drugi pogon na
vašem sistemu (v MS-DOS-u znan kot D:). Preprosto
določite primerno ime naprave, ko ustvarjate Linuxove particije.
To je podrobno opisano spodaj.
Nazaj k razdelitvi vašega diska: težava s skrčenjem particij je v tem, da ni (preprostega) načina, da bi to storili, ne da bi pobrisali podatke na teh particijah. Torej morate narediti rezervne kopije vseh podatkov na vašem sistemu, preden razdelite disk. Če želimo spremeniti velikost particij, jih potem preprosto pobrišemo in ustvarimo nove, manjše velikosti.
POZOR: Za MS-DOS obstaja program, ki vam razdeli disk in
pri tem ne uniči podatkov na njem. Imenuje se FIPS. Glejte
http://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/install.
S pripomočkom FIPS, optimizatorjem diska (kot npr. Norton Speed Disk
ali DEFRAG.EXE), in malce sreče, boste lahko spremenili
velikost particije za MS-DOS, ne da bi izgubili podatke.
Vseeno vam priporočamo, da naredite rezervne kopije podatkov,
preden poskusite kaj takega.
Če ne uporabljate programa FIPS, pa je klasičen način za spremembo
particij s programom FDISK. Denimo, na primer, da imate 80 MB
trdi disk, posvečen MS-DOS-u. Radi bi ga razdelili na pol --
40 MB za MS-DOS in 40 MB za Linux. To storite tako, da poženete
FDISK.EXE v MS-DOS-u, pobrišete 80 MB MS-DOS-ovo particijo
in ustvarite na njenem mestu 40 MB particijo za MS-DOS.
Potem lahko formatirate novo particijo in ponovno namestite
svoje dosovsko programje z rezervnih kopij.
40 MB pogona pustite praznih. Pozneje boste ustvarili na
neuporabljenem delu pogona particijo za Linux.
Na kratko, tole morate narediti, da zmanjšate velikost dosovskih particij s FDISK-om:
C:\> FORMAT /S A:
FDISK.EXE in FORMAT.COM,
kot tudi druge pripomočke, ki jih potrebujete. (Na primer, pripomočke
za obnovitev vašega sistema z rezervnih kopij.)C: ali D:).FORMAT.Opazili boste, da vam MS-DOS-ov FDISK ponuja izbiro, s katero ustvarite ,,logični pogon za DOS`` (logical DOS drive). Logični dosovski pogon je le logična particija na vašem trdem disku. Lahko namestite Linux na logični particiji, a te logične particije nočete ustvariti z MS-DOS-ovim fdisk-om. Torej, če trenutno uporabljate logični dosovski pogon in želite na njegovem mestu namestiti Linux, morate pobrisati ta logični pogon s FDISK za MS-DOS, in (pozneje) ustvariti logično particijo za Linux na njegovem mestu z ustreznim orodjem za Linux.
Mehanizem za razdelitev diska za OS/2 in druge operacijske sisteme je podoben. Glejte dokumentacijo za te operacijske sisteme za podrobnosti.
Po razdelitvi diska, morate ustvariti particije za Linux. Preden opišemo, kako se to dela, spregovorimo o particijah in datotečnih sistemih pod Linuxom.
Linux potrebuje vsaj eno particijo za korenski datotečni sistem (angl. root filesystem), ki vsebuje jedro Linuxa, samo.
Datotečni sistem (angl. filesystem) si lahko predstavljate
kot particijo, formatirano za Linux. Datotečni sistemi se uporabljajo
zato, da vsebujejo datoteke. Vsak sistem mora imeti vsaj korenski
datotečni sistem. Vendar ima veliko uporabnikov raje različne
datotečne sisteme -- po enega za vsak večji del drevesa imenikov.
Na primer, morda boste želeli ustvariti poseben datotečni sistem
za shranjevanje vseh datotek pod imenikom /usr.
(Pazite -- na sistemih Unix se uporabljajo za razmejevanje
imen imenikov poševnica, in ne poševnica nazaj, kot pri MS-DOS-u.)
V tem primeru imate torej korenski datotečni sistem in datotečni
sistem /usr.
Vsak datotečni sistem potrebuje svojo lastno particijo.
Torej, če uporabljate hkrati korenski datotečni sistem in datotečni
sistem /usr, boste morali ustvariti vsaj dve particiji
za Linux.
Dodatno, večina uporabnikov naredi izmenjalno particijo (angl. swap partition), ki se uporablja za navidezni RAM. Če imate na vašem stroju, denimo, 4 MB pomnilnika in 10 MB veliko izmenjalno particijo, imate, kar se tiče Linuxa, 14 MB navideznega pomnilnika.
Ko uporabljate izmenjalni prostor, premika Linux neuporabljene strani pomnilnika na disk, kar vam omogoča, da lahko hkrati poganjate na vašem sistemu več aplikacij. Vendar izmenjavanje ni nadomestilo za fizični RAM, saj je pogosto počasno. Aplikacije, ki potrebujejo veliko pomnilnika (na primer grafični sistem X Window), pa so pogosto odvisne od izmenjalnega prostora, če nimate dovolj fizičnega pomnilnika.
Skoraj vsi uporabniki Linuxa uporabljajo izmenjalno particijo. Če imate 4 MB RAM-a ali manj, je izmenjalna particija za namestitev programja nujnost. Tudi sicer je močno priporočena, razen, če nimate na voljo ogromnih količin fizičnega pomnilnika.
Velikost vašega izmenjalne particije je odvisna od tega, koliko navideznega pomnilnika potrebujete. Pogosto je priporočeno, da imate vsaj 16 megabajtov navideznega pomnilnika. Če imate torej 8 MB fizičnega pomnilnika, boste želeli ustvariti 8 MB veliko izmenjalno particijo. Pazite pa, ker izmenjalne particije ne morejo biti večje od 128 MB. Če potrebujete večjo izmenjalnega prostora, raje ustvarite več izmenjalnih particij, skupaj jih imate lahko 16.
Več o teoriji izgleda izmenjalnega prostora in razdelitve diska najdete v spisu Linux Partition mini-HOWTO, http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Partition.html.
Zanimivost: mogoča je, čeprav malce zvito, delitev izmenjalnih particij med Linuxom in Windows 95 v večzagonskem sistemu. Za podrobnosti glejte Linux Swap Space Mini-HOWTO, http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/unmaintained/Swap-Space.
Pa sem vas #1: Če imate pogone EIDE s particijami nad 504 MB, morda vaš BIOS ne dovoli zaganjanja Linuxa na njih. Torej imejte korensko particijo pod mejo 504 MB. To ne bi smel biti problem s pogonskimi krmilniki SCSI, ki imajo navadno lasten BIOS. Za tehnične podrobnosti, glejte Large Disk Mini-HOWTO, http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/mini/Large-Disk.html.
Pa sem vas #2: Imate hkrati pogone IDE in SCSI? Potem pazite. Vaš BIOS morda ne dovoljuje zaganjanje direktno s pogona SCSI.
Poleg korenskih in izmenjalnih particij, boste želeli nastaviti eno ali več particij za vaše programje in domače imenike.
V teoriji bi lahko sicer vse skupaj poganjali z ene samo ogromne korenske particije, a nihče ne počne tega. Posest večih particij ima veliko prednosti:
Na današnjih velikih diskih je dobra začetna nastavitev takšna,
da imate majhno korensko particijo (manj kot 80 MB), srednje
veliko particijo /usr (do 300 MB ali kaj takega)
za sistemsko programje, in particijo /home,
ki zaseda ostanek vašega dostopnega prostora za domače
imenike uporabnikov.
Lahko postanete še bolj dovršeni. Če veste, da boste
poganjali novičarske skupine Useneta, na primer, lahko
daste v ta namen posebno particijo in s tem kontrolirate
maksimalno možno diskovno porabo. Ali naredite
particijo /var za pošto, novice, in začasne datoteke
skupaj. A v današnji vladavini zelo poceni in zelo velikih
trdih diskov, se ta zapletanja zdijo manj in manj pomembna
za vašo prvo namestitev Linuxa.
Prvič, še posebej, ohranite stvari preproste.
Prvi korak je zaganjanje z diskete, ki ste jo naredili. Navadno boste lahko zagnali s prekrižanimi rokami; pozornik zaganjalnega jedra se bo sam izpolnil po 10 sekundah. Tako boste običajno zaganjali z diska IDE.
Z določanjem argumentov po imenu jedra lahko določite različne strojne parametre, kot je IRQ in naslov vašega krmilnika SCSI, ali geometrijo pogona, preden zaženete jedro Linuxa. To je potrebno, če Linux ne zazna vašega krmilnika SCSI ali geometrije trdega diska, na primer.
Posebej, veliko krmilnikov SCSI brez BIOS-a potrebuje, da določite naslov vrat in IRQ ob zagonu. Podobno, stroji stroji IBM PS/1, ThinkPad, in ValuePoint ne shranjujejo pogonske geometrije v CMOS, in jo morate določiti ob zagonu. (Pozneje boste lahko nastavili vaš delovni sistem, da bo sam poiskal takšne parametre.)
Opazujte sporočila, ko se sistem zaganja. Izpisali in opisali bodo strojno opremo, ki jo zazna vaša namestitev Linuxa. Posebej, če imate krmilnik SCSI, morate videti izpis gostiteljev SCSI, ki so bili zaznani. Če vidite sporočilo
SCSI: 0 hosts
Sistem bo tudi prikazal podatke o zaznanih pogonskih particijah in napravah. Če je kateri od teh podatkov napačen ali manjkajoč, boste morali prisiliti nalagalnik v zaznavanje opreme.
Po drugi plati, če gre vse v redu in se vam zdi, da je vaša strojna oprema prepoznana, lahko preskočite na naslednji razdelek ,,Nalaganje korenskega diska``.
Zaznavanje opreme izsilite tako, da vstavite primerne parametre v zagonski pozornik, uporabljajoč naslednjo skladnjo:
linux <parametri...>
Obstaja veliko takšnih parametrov; nekaj najbolj pogostih naštevamo spodaj. Moderni zagonski diski Linuxa vam bodo pred zagonom pogosto ponudili možnost ogleda zaslona s pomočjo, ki opisuje posamezne parametre jedra.
linux hd=683,16,32
linux tmc8xx=0xca000,5
Če imate vprašanja o teh zagonskih parametrih, prosim, preberite spis SCSI HOWTO, ki je dostopen na vseh veliki arhivih Linuxa za FTP (ali kjerkoli ste že dobili tale dokument). Spis SCSI HOWTO razlaga združljivost SCSI z Linuxom v veliko večje podrobnosti.
Po zagonu zagonske diskete vam bo naročeno, da vstavite korensko disketo ali disketi. Na tej točki odstranite zagonsko disketo z disketnega pogona in vstavite vanj korensko disketo. Pritisnite tipko Enter za nadaljevanje. Morda boste morali naložiti tudi drugo korensko disketo.
Pravzaprav se dogaja tole: zagonska disketa priskrbi miniaturni operacijski sistem, ki (ker trdi disk še ni pripravljen) uporablja del vašega pomnilnika RAM za navidezni disk (ta se imenuje, dovolj logično, pomnilniški disk ali s tujko ,,ramdisk``).
Korenski diski naložijo v pomnilniški disk majhen nabor datotek in namestitvenih orodij, ki jih boste potrebovali za pripravo vašega trdega diska in namestitvijo delovnega Linuxa z vašega CD-ROM-a.
Starejši Linuxi (vključno s Slackware) so vas tukaj vrgli v ukazno lupino in od vas zahtevali, da ročno vnesete namestitvene ukaze v določenem vrstnem redu. To je še vedno mogoče, a novejši začenjajo s poganjanjem barvnega zaslonskega namestitvenega programa, ki vam poskuša precej pomagati, ko vas interaktivno vodi po teh korakih.
Najbrž boste takoj dobili na voljo izbiro za nastavitev X, da bo lahko namestitveni program deloval v grafičnem okolju. Če lahko izberete to pot, vas bo namestitveni program vpraševal o vaši miški in tipu monitorja, preden bo zares začel nameščati. Ko imate enkrat nameščen delovni Linux, so te izbire za vas shranjene. Monitorjevo delovanje boste lahko uglasili pozneje, na tej stopnji se je razumno sprijazniti z osnovnim načinom VGA 640×480.
Grafični sistem X ni nujno potreben za namestitev, a (če se znate prebiti čez nastavitev miške in monitorja) veliko ljudem je grafični vmesnik lažji za uporabo. In tako ali tako boste želeli obuditi sistem X, torej je smiselno poskusiti to čimprej.
Le sledite navodilom in vprašanjem programa. Popeljal vas bo skozi korake, potrebne za pripravo vašega diska, izdelavo prvih uporabniških računov, in namestitvijo programskih paketov s CD-ROM-a.
V naslednjih podrazdelkih bomo opisali nekaj zvitih področij namestitvenega zaporedja, kot če bi to delali ročno. To vam bo pomagalo razumeti kaj dela namestitveni program in zakaj.
fdisk in cfdiskVaš prvi namestitveni korak po zagonu korenskega diska Linuxa bo narediti ali popraviti particijsko tabelo vaših diskov. Čeprav ste prej že uporabili (DOS-ov) FDISK za spremembo particijskih podatkov, morate zdaj vnesti v particijsko tabelo informacije, specifične Linuxu.
Za ustvarjanje ali popravljanje particij Linuxa bomo uporabili
Linuxovo različico programa fdisk, ali njegovega zaslonsko
orientiranega dvojnika cfdisk.
V splošnem bo namestitveni program poiskal obstoječo particijsko
tabelo in ponudil zagon programa fdisk ali cfdisk na njej.
Od teh dveh programov je cfdisk gotovo preprostejši za
uporabo, a trenutne njegove različice so tudi manj tolerantne
do neobstoječih ali pokvarjenih particijskih tabel.
Torej boste morda želeli pognati fdisk (sploh, če nameščate
Linux na deviško strojno opremo), da boste dobili stanje, ki
ga obvladuje tudi cfdisk. Poskusite pognati cfdisk; če se
pritožuje, poženite fdisk. (Če gradite sistem, ki bo poganjal
izključno Linux, je dobra pot za nadaljevanje, da s fdisk-om
pobrišete vse obstoječe particije in potem zaženete
cfdisk, s katerim uredite prazno tabelo.)
Nekaj opomb je skupnih obema programoma fdisk in cfdisk.
Oba vzameta argument, ki je ime pogona, na katerem želite ustvariti
particije z Linuxom. Imena naprav trdih diskov so:
/dev/hda - prvi pogon IDE,/dev/hdb - drugi pogon IDE,/dev/sda - prvi pogon SCSI,/dev/sdb - drugi pogon SCSI.Na primer, za ustvarjanje particij Linuxa na prvem pogonu SCSI vašega sistema boste uporabili (ali pa bo vam bo to ponudil na izbiro namestitveni program) ukaz:
# cfdisk /dev/sda
Če uporabljate fdisk ali cfdisk brez argumentov, bosta
predpostavila napravo /dev/hda.
Za ustvarjanje particij Linuxa na drugem pogonu vašega sistema,
preprosto določite ali /dev/hdb (za pogone IDE)
ali pa /dev/sdb (za pogone SCSI), ko poganjate fdisk.
Ni nujno, da so vaše particije z Linuxom na istem pogonu.
Morda boste, na primer,
želeli ustvariti vašo particijo korenskega datotečnega sistema
na /dev/hda in vašo izmenjalno particijo na /dev/hdb.
V tem primeru pač poženite fdisk ali cfdisk po enkrat
za vsak pogon.
V Linuxu se particije poimenujejo po pogonu, ki mu pripadajo.
Na primer, prva particija pogona /dev/hda je /dev/hda1,
druga je /dev/hda2, in tako naprej.
Če imate tudi kakšne logične particije, so oštevilčene začenši
z /dev/hda5, /dev/hda6 in tako naprej.
POZOR: Za operacijske sisteme, različne od Linuxa, ne
smete ustvarjati ali brisati particij z Linuxovim fdisk ali cfdisk.
Se pravi, ne ustvarjajte ali brišite dosovskih particij s to
inačico orodja fdisk; namesto tega uporabite MS-DOS-ov
program FDISK.EXE. Če želite narediti MS-DOS-ove particije
z Linuxovim fdisk-om, je povsem mogoče, da jih MS-DOS
ne bo prepoznal in se ne bo pravilno zagnal.
Tukaj je primer uporabe programa fdisk. V tem primeru imamo
na pogonu eno samo particijo za MS-DOS velikosti 61693 blokov,
ostanek je prost za Linux. (Pod Linuxom je en blok velik 1024 bajtov.
Torej 61693 blokov zasede približno 61 megabajtov.)
V tem učbeniškem primeru bomo naredili le dve particiji,
izmenjalno (swap) in korensko (root). To morate najbrž razširiti
na štiri particije z Linuxom, skladno z zgornjimi priporočili:
eno izmenjalno particijo, eno za korenski datotečni sistem,
eno za sistemsko programje in eno za področje domačih imenikov
uporabnikov.
Najprej bomo uporabili ukaz ,,p``, s katerim bomo prikazali
trenutno particijsko tabelo. Kot lahko vidite, je /dev/hda1
(prva particija na napravi /dev/hda) dosovska particija
dolžine 61693 blokov.
Command (m for help): p
Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders
Units = cylinders of 608 * 512 bytes
Device Boot Begin Start End Blocks Id System
/dev/hda1 * 1 1 203 61693 6 DOS 16-bit >=32M
Command (m for help):
Nato bomo uporabili ukaz ,,n``, s katerim bomo naredili
novo particijo. Korenska particija Linuxa bo velikosti 80 MB.
Command (m for help): n
Command action
e extended
p primary partition (1-4)
p
Tukaj smo vprašani, če želimo narediti razširjeno (extended) ali primarno (primary) particijo. V večini primerov boste želeli uporabljati primarne particije, razen, če potrebujete več kot štiri particije na pogonu. Za več informacij berite podrazdelek ,,Razdelitev vaših diskov z DOS/Windows``, zgoraj.
Partition number (1-4): 2
First cylinder (204-683): 204
Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (204-683): +80M
Prvi cilinder mora biti cilinder po mestu, kjer se
konča zadnja particija. V tem primeru se /dev/hda1
konča na cilindru 203, zato začnemo novo particijo na cilindru 204.
Kot lahko vidite, lahko uporabimo zapis ,,+80M``, ki določi
particijo velikosti 80 MB. Podobno, zapis ,,+80K`` določi
particijo velikosti 80 KB, in zapis ,,+80`` particijo
velikosti le 80 bajtov.
Warning: Linux cannot currently use 33090 sectors of this partition
Če vidite to sporočilo, ga lahko prezrete. Ostalo je iz starih omejitev datotečnih sistemov Linux, ki so bili lahko veliki le 64 MB. Z novimi datotečnimi tipi to ni več res ... particije so lahko dandanes velike do 4 terabajtov.
Nato ustvarimo našo 10 megabajtno izmenjalno particijo (swap),
/dev/hda3.
Command (m for help): n
Command action
e extended
p primary partition (1-4)
p
Partition number (1-4): 3
First cylinder (474-683): 474
Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (474-683): +10M
Spet lahko prikažemo vsebino particijske tabele. Prepričajte se, da si boste zapisali vse tukajšnje podatke, posebej velikost vsake particije v blokih. Ta podatek boste potrebovali kasneje.
Command (m for help): p
Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders
Units = cylinders of 608 * 512 bytes
Device Boot Begin Start End Blocks Id System
/dev/hda1 * 1 1 203 61693 6 DOS 16-bit >=32M
/dev/hda2 204 204 473 82080 83 Linux native
/dev/hda3 474 474 507 10336 83 Linux native
Opazili boste, da ima Linuxova izmenjalna particija (tukaj /dev/hda3)
določen tip ,,Linux native`` (domači tip za Linux). Tip izmenjalne
particije moramo spremeniti v ,,Linux swap``, da jo bo namestitveni
program prepoznal kot tako. To storimo z ukazom ,,t`` programa
fdisk:
Command (m for help): t
Partition number (1-4): 3
Hex code (type L to list codes): 82
Če uporabite ,,L`` za izpis posameznih kod različnih tipov particij,
boste videli, da številka 82 ustreza tipu izmenjalne particije za Linux
(,,Linux swap``).
Program fdisk lahko zapustite z ukazom ,,w``, ki
tudi shrani spremembe v particijsko tabelo.
Če želite zapustiti fdisk brez shranjevanja sprememb,
uporabite ukaz ,,q``.
Po izhodu iz programa fdisk vas bo sistem obvestil, da morate
ponovno zagnati računalnik, da se prepričate, da bodo spremembe
ostale v veljavi. V splošnem ni nobenega razloga za ponoven zagon
po uporabi fdisk-a - sodobne različice programov fdisk in
cfdisk so dovolj pametne, da osvežijo particije brez ponovnega
zagona.
Ko ste uredili particijske tabele, jih bi moral vaš namestitveni program pregledati in vam ponuditi, da omogočite izmenjalno particijo (enable swap partition). Odgovorite pritrdilno.
(Namestitveni program vas raje vpraša, kot da bi to storil samodejno, saj lahko poganjate večzagonski sistem in katera od ne-Linuxovih particij slučajno izgleda kot izmenjalna.)
Nadalje vas program prosi, da povežete imena datotečnih sistemov
v Linuxu (kot so /, /usr, /var, /tmp,
/home, /home2, itd.) z vsako od ne-izmenjalnih
particij, ki jih boste uporabljali.
Za to obstaja le eno trdno in hitro pravilo. Obstajati mora
korenski sistem, imenovan /, in biti mora zagonski.
Ostale particije Linuxa lahko poimenujete po mili volji.
Pač pa obstajajo ustaljena poimenovanja, ki se jih boste morda
držali, da boste olajšali svoje življenje.
Prej sem priporočil osnovno tri-particijsko sestavo, ki vključuje
majhno korensko, srednje veliko sistemsko-programsko particijo in
veliko particijo z uporabniškimi imeniki. Tradicionalno se ustrezni
imeniki teh particij imenujejo /, /usr, in
/home. Kontraintuitivno ime ,,/usr`` je zgodovinski
ostanek časov, ko so (veliko manjši) sistemi Unix vsebovali sistemsko
programje in domače imenike uporabnikov (angl. users) na eni sami
nekorenski particiji. Nekatero programje je odvisno od tega imena.
Če imate več kot eno področje domačih imenikov, jih je ustaljeno
poimenovati /home, /home2, /home3, itd. To
lahko pride, če imate dva fizična diska. Na mojem osebnem sistemu, na
primer, je izgled trenutno takšen:
Filesystem 1024-blocks Used Available Capacity Mounted on
/dev/sda1 30719 22337 6796 77% /
/dev/sda3 595663 327608 237284 58% /usr
/dev/sda4 1371370 1174 1299336 0% /home
/dev/sdb1 1000949 643108 306130 68% /home2
Drugi disk (sdb1) v resnici ni ves /home2; izmenjalni
particiji na sda in sdb v ta prikaz nista vključeni. A lahko vidite,
da je /home veliko prosto področje na sda in da je
/home2 uporabniško področje diska sdb.
Če želite narediti particijo za začasne, poštne, čakajoče in
novičarske datoteke, jo imenujte /var. Sicer boste verjetno
hoteli narediti /usr/var in ustvariti simbolično povezavo
imenovano /var, ki kaže na njo (namestitveni program vam
ponuja, da to stori za vas).
Ko enkrat prestanete pripravo svojih particij, je ostanek namestitve skoraj popolnoma samodejen. Vaš namestitveni program (pa naj bo EGA ali za X) vas bo popeljal skozi vrsto menujev, ki vam bodo omogočili izbiro CD-ROM-a, s katerega boste nameščali, particije, ki jih boste uporabljali, in tako naprej.
Tukaj ne bomo dokumentirali mnogo posebnosti te stopnje namestitve. To je eden od delov, ki se najbolj razlikuje med posameznimi distribucijami Linuxa (prodajalci tradicionalno tekmujejo, kdo bo dodal tukaj več vrednosti), a tudi najpreprostejši del. Namestitvenih programov ni treba posebej razlagati, saj je njihova uporaba precej samoumevna, z dobro zaslonsko pomočjo (v angleščini).
Ko se namestitev konča, in če gre vse dobro, postane namestitveni program nastavitveni program in vas sprehaja po nekaterih izbirah za nastavitev vašega sistema preden ga prvič zaženete s trdega diska.
LILO, nalagalnik Linuxa (angl. LInux LOader), je program, ki vam omogoča poganjanje Linuxa (kot tudi drugih operacijskih sistemov, npr. MS-DOS-a) z vašega trdega diska.
Lahko vam je dana izbira namestitve nalagalnika LILO na vaš trdi disk. Odgovorite pritrdilno, razen, če poganjate OS/2. OS/2 ima posebne potrebe; glejte razdelek ,,Nastavitev LILO po meri`` spodaj.
Namestitev LILO kot vašega osnovnega nalagalnika odpravi potrebo po posebni zaganjalni disketi, ob vsakem zagonu računalnika lahko poveste LILO, kateri OS naj zažene.
Lahko imate tudi možnost narediti ,,standardno zaganjalno disketo`` (angl. standard boot disk), ki jo lahko uporabljate za zaganjanje vašega na novo postavljenega sistema Linux. (To je starejša in rahlo manj primerna metoda, ki predpostavlja, da sicer navadno zaženete DOS, a uporabljate zagonsko disketo za poganjanje Linuxa.)
Za tole boste potrebovali prazno disketo visoke gostote, formatirano za MS-DOS, velikosti, ki jo lahko uporabljate za zagon vašega sistema. Preprosto vstavite disketo, ko boste tako naprošeni, in zagonska disketa bo ustvarjena. (To ni ista stvar kot namestitvena zagonska disketa, in ene ne morete zamenjati z drugo!)
Postopek nastavitev po namestitvi vas lahko vodi tudi skozi več postavk menuja, ki vam omogočijo nastavitev vašega sistema. To vključuje določanje naprave (angl. device) vašega modema in miške, kot tudi časovni pas. Sledite izbiram v menuju.
Lahko vam tudi predlaga ustvarjenje uporabniških računov (angl. user accounts) ali uvedbo gesla za administratorski račun (angl. root account password). To ni zapleteno in navadno se le sprehodite skozi navodila na zaslonu.